Kaj je sreča?

Navedla sem primer neprimernega predmeta: Temelje politologije:) V smislu,, da vprašanja kot so:

‘Hegel je razvil: – čisto dušo
- lepo dušo
-umazano dušo

….niso primerna. Ker nihče ( ok, dopuščam možnost, da kdo pač vseeno bere Hegla v 1.letniku in hkrati takemu osebku močno aplaudiram ) ne ve zakaj se gre. In da bi bil lahko bolj splošen, teoretski predmet. Z lažjimi teksti za uverturo – primerni tudi za druge katedre. I.Lukšič se ni strinjal, drugi niso nekak komentirali.

Vsi so se strinjali, da bi bilo potrebno narediti seznam tekstov in knjig, ki bi jih moral diplomirani politolog prebrati tekom študija.

No to sem pač našla na nekem fdvjskem forumu, vprašanje oz. nasprotovanje se mi zdi naravnost smešno. Kar se tiče Hegla se na politologiji učiš zgolj o dveh tekstih in obravnavaš dve temi, namreč Lepo dušo in dualnost Gospodar-suženj in to je to, in če se je to pretežko naučit, četudi gre za prvi letnik, oprostite no.

 Problem politologije v teoretskem smislu vidim drugje, bolj v oddaljenosti in obenem sprijetosti s poljem filozofije, ki je zelo široko, predvsem pa ne gre zato, da bi politologija morala izrecno to polje pokrivat, ker se zopet po drugi strani zajeda v druga področja.

ampak ce nimam cisto v glavi, se vcasih sploh ne da razbrati, kaj sem hotela povedati. Po eni stvari nocem pisat direktno, da se mi malo mesa. V bistvu imam kolikor toliko urejene misli le ko imam bolj ali manj prazno glavo po celem dnevu v sluzbi, ali po celem kupu drugih obveznosti. JAz ne morem bit zgolj sama s sabo, ker potem samo razmisljam, zakaj nisem naredila tega in tega, pa tudi ko ne delam po cel dneve se pocutim krivo, pa pocutim se krivo, ker mi je bilo lansko leto tako hudo, da sem odlozila zakljucek magisterija, ce bi ze magistrirala, bi se lahko prijavila za mladega raziskovalca, pa bi mi drzava potem placala doktorat. Ah beda vse kar se odlocim je napacno, jah in ostajam luzer.

čeprav že dolgo ne vem več kje živiš, kako živiš. Če hočeš bova skupaj pila šampanjec za moj rojstni dan, čeprav ga jaz sploh ne maram. Ne vem več, kje živiš, mogoče na povsem drugem koncu sveta, nazadnje sem slišala, da v Šangaju. Ne bi verjel živim na Dunaju, saj po svoje ni ne vem kašen uspeh. Diplomirala sem že pred tremi leti, sva se v teh zadnjih treh letih sploh kaj videla? Si me objel, preden sem sedla v taksi in se odpeljala domov sredi noči. In potem te zopet nisem srečala naslednjih nekaj mesecev. Ni bilo več vonja po tebi, pogovorov dolgo v noč. Včasih predno zaspim si zamišljam, da ležiš poleg mene, in me obmjemaš kot si znal le ti. Drugič razmišljam o tem, kako te bom zopet zagledala nekje v množici, mogoče na kašnem letališču, ker se ne želim več vrniti domov.

Vsak dan se zadevam z realnostjo. Realnostjo, ki mi govori, meni ni dano, ne smem pomisliti, ne smem sanjati. Realnost, ki me obdaja, mi ves čas skuša dopovedatai, svet okrog tebe je pač nepravičen, v njem so zmagovalci vse bolj povrečni, ti pa sodiš med marginalce, ker razmišljaš, analiziraš in predvsem pregloboko čutiš, ker te stvari zadanejo, ker nisi stroj, ker nekje v sebi še vedno prekleto verjameš v pravičnost, ki ji v našem življenju ni mesta, rajši živimo v laži, da so najboljši tisti najslabši izmed nas, ki ne čutijo, ki zarežejo v meso s svojo krutostjo. Živimo v svetu, kjer se ljudje ne znajdejo več v kolikor jim je ostal še kanček srca, ali pa niso ravno srečni kupci takšnih in drugačnih loterijskih listkov. Tisti, ki se ne znajdejo in ki jim sreča ni naklonjena so vredni očitno zgolj, da se hodi po njih, češ poglej jih nesposobne sanjače, zaslužijo si da ginejo v blatu, saj so sami krivi, da jim ne uspelo, ker pač imajo čustva in verjamejo v sanje o pravičnosti.

Danes je nezaželjeno imeti rad knjige, ker knjige učijo sanjati. Posamezniku pa bolj koristi poznavanje delovanja avtomilskega motorja ali zakonisosti statistike, kot pa vsa kulturniška navlaka, ki mi ne dovoli stika z realnostjo, realnostjo v kateri vladajo zakoni primitivnejšega, bolj nesramnega in  brezsrčnega.

Vsi ki ne sodijo v ta okvir lahko zgolj pristanejo na smetišču zgodovine, pozabljeni od boga in od vseh nas, ker sanjati prepovedano, ker si je želeti prepovedano, če nimaš dovolj močnih socialnih vezi s pravimi ljudmi, si pač zaslužiš da crkneš kot zapuščeni pes.

Danes v službi sem pomagala odgovarjati na nek obrazec za sofinanciranje. Med drugim je potrebno priložiti CVje odgovornih za posamezne projekte. No, ko sem dobila v roke CVje sem ugotovila, da se tako bistveno ne razlikujejo od mojega, oziroma če bo šlo vse po sreči, se moj v prihodnosti ne bo tako bistveno razlikoval od njihovih. Prvič po obdobju na ministrstvih delam v kolektivu, kjer imajo vsi isto stopnjo izobrazbe kot jaz oziroma višjo izobrazbo od mene. No skratka ugotovila sem, da z mojim cvjem ni  prav nič narobe, samo ko sem doma iskala službo sem pač morala izpast glupa, očitno nisem dovolj inteligentna za razmere na trgu dela, da bi mi to uspelo.

Generation Praktika 

Tudi v Avstriji imajo diplomanti podobne probleme, ko zaključijo študij. V kolikor ne dobijo redne zaposlitve se prijavijo za opravljanje prakse. Prakse pa so na nekaterih področjih zelo slabo plačane ali pa brezplačne. Medtem ko prakso opravljajo jih seveda preživljajo starši ali pa so si prisiljeni poiskati še eno službo zraven, zato da imajo za življenjske stroške. Podjetja se vse bolj zatekajo k zlorabi inštituta prakse, ki mnogokrat ne zagotavlja več diplomantu ali študentu usposabljanja v smeri študija ampak se sprevrže recimo v rutinirano administrativno delo. Prakse so tako postale nekakšna oblika socialnega dumpinga. Poleg tega pa s prakso delodajalci dobijo visoko motivirano delovno silo, ki je pripravljena v imenu priložnosti delati skoraj zastonj vključno z neplačanimi nadurami.

Zelo srečna bi bila, če bi dobila kakršnokoli štipendijo, recimo štipendijo vlade R Italije, da mi septembra ne bi bilo treba nazaj domov. Trenutno sem v Avstriji in služba mi je v redu. Moj novi dom prav tako. Omenjena bom v dveh publikacijah. Včeraj smo s kolegi iz študentskega doma šli na pijačo v lokal po imenu Pralnica in debata je nanesla na to, da nočem nazaj domov, nazaj v Slovenijo. Z G. -jem sva se zapletla v pogovor o tem, kako sem iskala službo, ko sem bila še v Ljubljani. Mogoče bi bilo dobro da za vedno pozabim, kako sem recimo vstala ob štirih, da sem se šla uvajat na televizijo in sem potem hitela ob osmih, devetih v drugo službo. In kasneje ko sem kljub temu, da v bistvu nisem imela več študentskega statusa, še vedno pripravljala neke dokumente za Študentsko organizacijo in hodila na sestanke, zato ker mi je to dajalo nek občutek vrednosti, medtem ko dejansko v službi takšnega feedbacka nisem nikoli dobila, dokler nisem spet začela delat po 14 ur na dan. Poleg tega, da sem se prijavila na žnj delavnic, da bi osvojila malo več znanja iz področja marketinga in odnosov z javnostmi, itd. Celo ponovno sem vpisala nov faks, da bi se le prekvalificirala in imela v dveh letih človeku podobno življenje. (Težko ga bi obiskovala, glede na to da sem na Dunaju)Da seveda ne pozabimo, da so me v letu in pol povabili na celih 6 razgovorov za službo in od tega so bila tri testiranja, na katere so očitno poleg mene povabili še naslednjih 100 najbolj primernih prijavljenih, saj najbrž konec koncev so imeli že vnaprej izbranega kandidata. In v to naj se vrnem, vrnem naj se nekam kjer ima moje znanje vrednost nič, a to naj bi bilo življenje? Za koji k……….

Na Dunaju se pač ob 20 čez osem odvlečem do metroja, v desetih minutah sem že v službi. Kakšen užitek je spati malo dlje. Če doma ne bi imela avtomobila, bi potrebovala do službe več kot eno uro, v najboljšem primeru eno uro. Preprosto si ne zamišljam, da bi bila v Sloveniji brez avtomobila, mogoče zgolj če bi stanovala v radiju 7 km od centra Ljubljane, kjer vozi Ljubljanski potniški promet, po možnosti več kot ena linija. Ne pa, da je množica ljudi na postaji 7:35, avtobusa pa od nikoder, ob 7:50 pa pridejo trije. Tramvaji so recimo zelo točni, ampak seveda Ljubljana ga nima. Brno recimo ga ima in poleg tramvaja, ima še avtobuse tudi nočne, ki med vikendi vozijo pogosteje.  Mogoče se pa kvaliteta življenja lahko meri tudi po tem.

Včeraj smo po sestanku v službi , imeli predavanje o visokem šolstvu na Kosovu.

Kjer je predavatelj dal za vzgled Slovenijo, kjer naj bi se že 82% mladih vpisovalo na fakultete. Sicer ne vem, kje je dobil ta podatek. Ampak na podlagi tega podatka bi lahko sklepala, da smo svetovni rekorder?

Zaradi majhne rodnosti, so se generacije otrok v Sloveniji, glede na število otrok, ki so bi rojeni v letu, ko sem bila rojena jaz, skoraj prepolovile. Tako je danes v Sloveniji že več razpisanih mest na fakultetah, kot pa je otrok, ki se bodo na te fakultete vpisovali.

Tako najbrž smo edina država na svetu, kjer na fakulteto lahko vsak. Kako pa se ta kohorta mladih znajde na trgu dela, pa itak tvorcev politik ne zanima. Fakultete, samostojni visokošolski zavodi, itd., pa še kar rastejo kot gobe po dežju. in kaj bo s to izobraženo delovno silo, glede na to, da gospodarstvo takšnemu razvoju ni sledilo, in vse bolj spet povprašuje po kadrih s poklicno šolo, tudi zaradi strukturnega neskladnja na trgu delovne sile.